Ko v javnost pride primer posilstva, se porajajo mnoga vprašanja. Na primer čas prijave – ga je žrtev prijavila odgovornim institucijam in če ga ni takoj, zakaj ne. Alkoholiziranost žrtve – bolje bi morala paziti. Alkoholiziranost storilca – saj ni odgovoren za svoja dejanja. Je o posilstvu žrtev komu povedala – če ni, si ga je izmislila.
Kljub domnevni nedolžnosti so tovrstna vprašanja zlonamerna, saj se fokusirajo na prizadeto osebo in ne storilca. Če želimo resnično verjeti žrtvi, čemu bi pod vprašaj postavljali čas dejanja? Posilstvo je vedno posilstvo, tudi tisto iz otroštva, tudi nenačrtovano, tudi posilstvo speče osebe, dekleta v mini krilu, pijanega najstnika, ki bi moral vedeti bolje. Sam akt ostaja isti, spreminjajo se okoliščine, ki ga uokvirjajo, vendar ne upravičujejo.
Vprašanja se v morebitnem sodnem procesu še pomnožijo, saj je posilstvo potrebno potrditi z dokazi. Zdi se, kot da se sodi žrtvi in ne storilcu. Kaj je storila, se je branila, je rekla ne, je skušala pobegniti, ali je flirtala z njim, kako se je obnašala… Sojenja so za žrtve zelo mučna, saj morajo znova in znova podoživeti oskrunitev nedotakljivosti lastnega telesa ter pretrpeti vse psihične posledice, ki jih to nosi. Čemu? Da jih na koncu vse prevečkrat sodni sistem pusti na cedilu?
*****
Pred dnevom je v medijih zaokrožila novica o sodbi Višjega sodišča v Kopru, s katero storilec ni bil spoznan za krivega posilstva zaradi napak sodišč. Sodni sistem žrtvi ni dosodil pravice, kot bi ji moral in za to obstaja več razlogov, ki jih navajam spodaj. Najprej pa okoliščine primera. Oškodovanka (torej žrtev) je na obisku pri družinskih prijateljih zaradi opitosti prespala v otroški sobi. Storilec jo je med spanjem slekel in pričel z njo spolno občevati. Medtem se je oškodovanka zbudila in se pričela upirati, a ji ni uspelo preprečiti dejanja. Storilec ji je »z roko prekril in zaprl usta, s silo telesa pa jo zadržal pod seboj toliko časa, da je s spolnim odnosom dokončal«.
-
Neustrezna zakonodaja
Problem naše zakonodaje glede posilstva je v tem, da ga Kazenski zakonik v 170. členu zelo ozko definira. Za posilstvo mora storilec uporabiti silo pri dejanju. Vse, kar je manj od tega, je spolno nasilje, spolna zloraba ali kršitev spolne nedotakljivosti. Če je na primer žrtev pri spolnem napadu brez zavesti ali se ne more upirati, to kaznivo dejanje ni posilstvo, saj storilec ni uporabil sile (ker mu je ni bilo treba?!), temveč spolna zloraba slabotne osebe. Tovrstna razdelitev kaznivih dejanj spolnih napadov pomeni tudi, da so zanje določene različne zaporne kazni, četudi gre v vseh primerih po razumevanju družbe za akt posilstva.
Posodobitev zakonodaje glede posilstva je nujna in primer v Kopru to jasno dokazuje (več o tem pod drugo točko). Akt posilstva je ne glede na stanje žrtve isti akt, zato je potrebno definicijo posilstva razširiti in vanjo vključiti tudi spolne zlorabe v primerih, ko se žrtev dejanja ne zaveda ali se ne more upirati. Ni razloga, zakaj bi morali tovrstna dejanja razlikovati, saj s tem pošiljamo signal, da štejejo manj. Ali da žrtve manj trpijo, ker se ne upirajo. Podlage za tovrstne trditve nimamo in posledic dejanj ne moremo meriti na tak način. Kot so že nekateri izpostavili, je spolni napad na osebo že sam po sebi nasilen, zatorej elementa sile res ni potrebno meriti z upiranjem žrtve. Posilstvo moramo definirati kot posilstvo, s polnim pomenom besede.
To seveda prinaša svoje izzive, saj za določitev posilstva ne bo bistven le element sile, temveč bo potrebno proučiti, ali je žrtev zavrnila spolni odnos oziroma ali je nanj pristala. Ena naprednejših definicij posilstva je iz ZDA, ki določa posilstvo kot »penetracijo, ne glede na to, kolikšna je, vagine ali anusa s kakršnim koli telesnim delom ali objektom ali oralno penetracijo s spolnim organom druge osebe brez pristanka žrtve.«
Tako se upošteva pristanek na spolni odnos, poleg tega so zraven vključene tudi situacije, ko žrtev odnosa ni izrecno zavrnila (tudi kadar je nezavestna, nezmožna oziroma pristanka z besedami ni izrazila). Seveda gre za precejšen korak naprej, saj žal tega kot družba še nismo navajeni uporabljati (spomnite se primera Aziza Ansarija). Vendar bi se z novo definicijo najbolj približali pravični obravnavi spolnih napadov z vidika žrtev (največkrat so žrtve spolnih napadov ženske, vendar obstajajo tudi druge tarče). Prispevali pa bi tudi k bolj zdravemu razumevanju in obravnavi spolnih odnosov.
-
Napake sodišč/sodnikov
Kako se je primer posilstva spreobrnil v obsodbo za prisiljenje, ki sploh ne spada med kazniva dejanja spolnih napadov? Najprej je potrebno poudariti, da je pri dejanju šlo za posilstvo tudi po veljavni definiciji slovenske zakonodaje, vendar se je zadeva zapletla.
Storilec je bil najprej obsojen za kaznivo dejanje posilstva na prvostopenjskem sodišču v Novi Gorici. Višje sodišče v Kopru pa je menilo, da posilstva ni bilo, saj se je spolni odnos že začel, preden se je žrtev prebudila in začela upirati. S tem so storilca obsodili le spolne zlorabe slabotne osebe in spremenili (znižali) obsodbo okrožnega sodišča v Novi Gorici. Ker je obtoženi podal zahtevo za varstvo zakonitosti na Vrhovnem sodišču RS, se je o primeru ponovno odločalo in tako je bil z novo sodbo obsojen na le deset mesecev zapora na koprskem višjem sodišču. Žal je opredelitev dveh kaznivih dejanj posredno omogočila zmanjševanje kazni storilcu. Kolebanje s tem, kdaj je žrtev spala in kdaj se je začela upirati ter pravna razdelitev kaznivih dejanj iz prejšnje točke sta posledično prispevala k temu, da pravice za žrtev ni.
Največji krivec je Višje sodišče v Kopru, ki je naprej zmanjšalo obsodbo s posilstva na spolno zlorabo slabotne osebe, ni opravilo obravnave, nato pa celo po ponovnem presojanju ugotovilo le prisiljenje (?!). Pri tem pri drugi sodbi ni imelo izbire, saj zaradi procesnih pravil ni moglo prisoditi težje kazni v obtoženčevo škodo, ker je že v prejšnji sodbi določilo nižjo kazen od posilstva. Hkrati pa je ugotovilo, da je sicer res šlo za posilstvo (torej so se prvi svoji sodbi zmotili – ups), ampak niso ga smeli obsoditi več kot spolne zlorabe slabotne osebe – za slednjo pa ni dovolj dokazov.
Ves čas tega križevega pota ni bilo dvoma, kdo je storilec in kako se je dejanje izvršilo. Gre za ilustracijo, kako je možno izkoristiti pravni sistem, da deluje v prid storilca, kljub temu da so dejstva spolnega napada skozi celotno obravnavo nespremenjena. Mimogrede, obsojeni se je ponovno pritožil na Vrhovno sodišče.
-
Napake novinarjev
Novinarji Dnevnika in posledično Žurnala24 , ki ga je povzel (pa še mnogi drugi), so v torek, 8.1. 2018, napačno poročali o dejstvih in obsodbi sami. S click-bait naslovi so povzročili ogorčenje javnosti, ki pa ni natančno vedela, čemu bi zares morala biti ogorčena. Poročanje o spolnih napadih mora biti natančno in preverjeno, saj vsaka napačna informacija služi za nadaljnjo manipulacijo kavč komentatorjev, medtem ko mora žrtev to doživljati, ne da bi se slišalo njen glas. Saj ne, da bi spodbujala k intervjujem, ravno nasprotno. Toda medtem ko mi kot javnost vsak zase izkoriščamo podrobnosti tega primera, ki so le črke na internetu, mora oškodovanka od sedaj vsak dan preživeti z mislijo, da vsi peremo njeno umazano perilo vsepovsod, ona pa nikoli ne bo doživela pravičnega zadoščenja.
Kaj lahko storiš ti?
Medtem ko je ministrstvo za pravosodje najprej menilo, da zakonodaja ustreza, je medtem pristalo na pogovor s strokovno javnostjo, ki bo predstavila argumente za redefinicijo posilstva. Pogovor bo potekal naslednji teden. Oglasilo se je tudi ministrstvo za delo, družino socialne zadeve in enake možnosti z izjavo. Levica pa je v parlament podala poslansko pobudo za redefinicijo. Ta preobrat se je zgodil zgolj in samo zaradi civilne družbe, ki se je na družbenih omrežjih angažirala in zgražala nad primerom. Vsak glas torej šteje in ko pride do takih primerov,ne smemo ostati tiho.
Ti osebno lahko podpišeš pismo podpore do jutri. Če je rok že mimo, ga deli po družbenih omrežjih.
Na internetu pa kroži tudi peticija, ki jo lahko prav tako podpišeš.
Včasih zakoni narekujejo razvoj družbe in slednja mora pohiteti z izvrševanjem tudi v praksi. Vse prevečkrat pa se družba prehitro razvija, zakonodajna veja pa se okorno skriva v zapisih preteklosti. Ne glede na mnenje nekaterih, da zdajšnja zakonodaja nudi dovolj dobro podlago za preganjanje spolnih napadov, se nam žrtvam zdi jasno, da so njene definicije spolnih napadov zastarele in neustrezne kriterijem, ki smo jih razvili o pristanku in spolnih odnosih.
Najleša hvala @_aney in @magrateja za njuno pomoč in prispevek.
Za vprašanja, komentarje, zgodbe ali pogovor sem dosegljiva na Tviterju pod @mladafeministka, na spletno pošto na naslov mladafeministka@gmail.com in spodaj.
Prebujanja 
One thought on “Sila”