Manj

Utrujena sem. Utrujena od užaljenosti. Utrujena od agresij, ki se dogajajo v tej politični kampanji in se nabirajo druga na drugo. Vse od finančnega nagrajevanja mater pa do sovražne propagande proti beguncem, ki naj bi onečastili Slovenke in z njimi spočeli otroka (splav seveda ni opcija). Pa Primca, ki na soočenjih sili v ljudi z »našimi ženskami.« Od kdaj smo ženske lastnina Aleša Primca? Zakaj se posilstvo uporablja kot propagandno orožje? Kdo bo branil Slovenke pred radikalnimi desničarji, ki ogrožajo naše osnovne pravice? Kdo bo branil otroke pred zlorabami, če Cerkev meni, da kaznivih dejanj ni potrebno prijavljati?

Utrujena sem od zgodb o spolnem nadlegovanju.  Kampanja #metoo na slovenskem ni imela vidnega učinka pri kaznovanju storilcev. Kje smo danes? Preiskava proti ljubljanskemu županu Zoranu Jankoviću zaradi spolnega nadlegovanja še poteka. Dorijan Marušič je še vedno rektor, kljub temu da je bil obsojen zaradi spolnega nadlegovanja. Obstaja tudi primer sodnika, ki je zalezoval svojo ljubico, sedaj pa se ogiba pojavljanju na sodišču, saj naj ne bi bil zdrav za to. Je pa dovolj zdrav za uporabo čisto vseh možnih pravnih sredstev s ciljem oteževanja poteka sojenja. To moč imajo moški na položajih.

Utrujena sem od moških klubov. Vsepovsod, kamor pogledam, so politiki, direktorji, podjetniki, same moške postave z svojimi internimi šalami in lestvicami. Tem, ki jim na ustnicah obležijo besede enakopravnosti, takoj pa jim sledi tisti »ampak«: »ampak narava nam je razdelila opravila«, »ampak ženske res ne znate vozit«, »ampak saj že imate vse pravice.« Vsi moški, ki imajo radi moč, jo neradi delijo – še najmanj pa z ženskami. Moč je treba vzpostaviti na vse možne načine, s preglasovanjem, govorjenjem hkrati, ko govori ženska, z mikro popravki, da se pokaže, kdo je glavni… V njihovem svetu je lepota menjalna dobrina, zato se komentarjem o izgledu ne smemo čuditi. Komentarji, kot na primer: »Če nisi najboljša, si pa najlepša«, »deklica«, »lepa gospa« so bonbonček, opravičilo, ker te ne vidijo kot človeka, ampak kot dekoracijo, ki pa je zaželjena – nagrajena z njihovim občudovanjem, torej priznanjem najvišjega reda. Kaj šele, če jim vizualno nisi všeč, takrat nisi vredna niti omembe, ali pa si naskrivaj tarča zlobnega posmeha.

Utrujena sem tudi od žensk, ki izkoristijo vsak premor v pogovoru, da bi dokazale, kako so kul in moderne, kajti one ne težijo s feminizmom. Z njimi je življenje lažje, ker se nikoli ne bodo upirale, one so posebne, drugačne od vseh žensk, ki so kdajkoli živele. V ozadju njihovega obnašanja je v bistvu preprosta stara ekonomska logika. Potrudijo se, da se prodajajo kot najbolj ugoden produkt na trgu in s tem nižajo cene vsem ženskam. Kajti vse ne moremo zamižati in požreti, kar nam je servirano na pladnju. Vse se ne moremo zapreti v svoj mehurček in ignorirati svet okoli sebe, samo zato, ker je nam dovolj dobro, da se ne pritožujemo. Vse nismo najprej ljubice, matere, žene in šele na koncu me same. Zakaj bi se morale prodajati kot take? Pot do osvoboditve žensk je možnost umetne oploditve samskih žensk in sterilizacije; šele takrat bomo odločale tako, kot si same res želimo.

 

Za vprašanja, komentarje, zgodbe ali pogovor sem dosegljiva na Tviterju pod @mladafeministka, na Facebooku kot Mlada feministka in na Facebook strani Mlade feministke, na spletno pošto na naslov mladafeministka@gmail.com in spodaj.