Žrtvina odločitev

Zadnje tedne zahodno družbo pretresa primer Harveya Weinsteina. Zadeva sicer ni neposredno povezana s Slovenijo, razen s socioloških vidikov, saj gre za zelo specifično in strukturirano okolje Hollywooda, katerega značilnosti niso neposredno aplikativne in aktualne za nas. Toda, kot mnoge slabe in dobre stvari, se gnojnica mnenj vsepovprek zliva tudi pri nas in to je še posebej moč občutiti na družbenih omrežjih.

Ta primer je velik zalogaj in razprava o vseh vidikih bi bila predolga, težka, morda celo mukotrpna. Tekom različnih odzivov pa se je oblikovalo precej specifično vprašanje žrtvine krivde; torej, zakaj vse zlorabljene ženske niso zločinov prijavile in s tem rešile ženske, ki so bile zlorabljene za njimi.

Najprej, jasno je, da se tu v središče postavlja in s prstom kaže na napačno osebo; namesto da bi se pogovarjali o krivdi pravega storilca, izurjenega manipulatorja, ki je v rokah imel vse vzvode moči, se spravljamo na same žrtve, ki, glede na izpovedi, ki so se vrstile v medijih, resnično niso imele izbire, saj je bila njihova usoda zapečatena, čim so se znašle s storilcem v sobi. Dejanju in poskusom iskanja pravice so namreč sledila izsiljevanja, grožnje in poravnave, ki so vključevale pogodbeno molčečnost žrtev.

Poleg tega se morajo žrtve, ko se enkrat razkrijejo, spopasti s precej težkim bremenom javne izpostavljenosti. Ne glede na to, ali so javne osebnosti, morajo v svojo intimo spustiti kup neznancev in pričati o izredno travmatični izkušnji, ki je pustila posledice. Kot da si rano odpirajo znova in znova.

Značilnost naše družbe je, da ženske od malega navaja na to, da so nekaj manj. In to na tako prefinjeno invaziven način, da o lastni vrednosti že iz izhodišča pristransko presojamo, kot da smo v resnici – manjvredne. Tako je ob vsaki zlorabi na tnalu žrtev in njeno notranje samoizpraševanje: Je res storil to? Je to res narobe? Kaj bodo rekli drugi? Nikoli ni na prvem mestu njeno blagostanje – še pri njej sami ne.

 

*****

Priznati moram sicer, da sem pri tem vprašanju izredno pristranska in nikakor ne morem očitati drugim pomanjkanja poguma, družbene zavesti ali kakorkoli bi označili to tišino, ki sledi spolni zlorabi. Morda bi sama, »bogokletno«, temu celo rekla čas za celjenje. S tem ne morem resno razpravljati o tem, katera je prava izbira v tovrstni situaciji. Morda je izbira odvisna od toliko različnih dejavnikov, da je nemogoče univerzalno presojati. Če je od nje odvisno blagostanje ali celo preživetje žrtve, morda izbire niti ni.

Glede na perverzno omrežje, ki ga je Weinstein zgradil okoli sebe kot pregrado, ki ga je leta ščitila in napajala, je jasno, da odgovornost leži tudi na družbi, ki sistemsko dopušča take kršitve. Kdo kliče na odgovornost pomagače, ki so omogočali in bili na nek način tudi sostorilci pri zločinih? Kaj pa njihova krivda? So bili v tovrstno početje prisiljeni? In navsezadnje, Weinsteinovo početje je bila javna skrivnost, ki je prišla tudi do mene. Kje smo bili mi, zainteresirana javnost, ki je požirala govorice in nič ukrepala?

Morda smo vsi imeli izbiro. In morda smo vsi krivi.

Za vprašanja, komentarje, zgodbe ali pogovor sem dosegljiva na Tviterju pod @mladafeministka, na Facebooku kot Mlada feministka in na Facebook strani Mlade feministke, na spletno pošto na naslov mladafeministka@gmail.com in spodaj.

 

 

 

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s