We need to talk about trolls

Zadosti. Temu problemu se ne smemo več izogibati. Na družbenih omrežjih je moč opaziti porast sovražnega govora. Prav ste prebrali. Gre za sovražni govor. Stvari, ki jih nekateri bljuvajo iz sebe, bi morale biti kaznive, pa niso. V katerem trenutku smo začeli normalizirati to nedostojno obnašanje? To sovražno komunikacijo in vitriolizacijo našega okolja in internetnega domačega prostora?

 Glavni mejnik je zakoličilo vrhovno sodišče, ko ni kazensko preganjalo Sebastjana Erlaha zaradi tvita, ki je vseboval sovražen govor. Od takrat vsi skrajneži na tviterju vedo, da so nedotakljivi.

In to kar dvojno: najprej, ker vedo, da jih organi kazenskega pregona ne bodo klicali na odgovornost in hkrati tudi, ker jih prekomerno ščiti Twitter, ki je v zadnjih letih postal glavna platforma za širjenje nestrpnosti, sovražnega govora, populizma, sovraštva, nacionalizma, seksizma in ksenofobije. In to ne glede na to, ali kršitelji razkrivajo svoje ime ali pa to počnejo anonimni.

*****

Tviter je pri tem veliko slabši od drugih družbenih omrežij; da, Facebook trole vsaj postavlja v nek okvir – njihova identiteta ter izvor sta pogosteje znana in njihovo delovanje enostavno preprečiš s prekinitvijo prijateljstva. Na tviterju te lahko nadere vsak, ki ima pet minut časa.

 Vpliv internetnega nadlegovanja lahko dobro ponazori naslednja primera. Predstavljajte si, da hodite po neki cesti in srečate mimoidočega. Ta začne kričati na vas in s tem nadaljuje, tudi ko želite oditi. Kaj, če bi kričečega srečevali vsak dan? In se mu nikakor ne bi mogli izogniti? Kako bi taki konflikti vplivali na vaše dobro počutje kratkoročno in dolgoročno? Vsekakor bi nehali hoditi po cesti. Samo neumneži bi se takim dejanjem prostovoljno izpostavljali.

Mi pa se pretvarjamo, da je to početje normalno. Trolls will be trolls. Samo še en normalen dan na tviterju. Toda ni samo raven pogovora trolov tista, ki me skrbi; ne, skrbi me raven komunikacije nasploh. Kot da je internetno okolje zameglilo zdravo presojo in omogočilo, da družbena omrežja obravnavamo s ščepcem humorja, prizanesljivosti. Se ironično nasmihamo vsakdanjim izjavam, kot da smo nad njimi. Izražanje pravih čustev jemljemo za banalno. In priročno pozabljamo na osnovna pravile kulture, ki so nam bila privzgojena v pogovorih na štiri ali več oči.

*****

Toda troli so tu in tu bodo ostali. Leta zanemarjanja problemov so že povzročila škodo vsem nam. Standarde so zbila na prikladna tla, od tam jih je težje dvigniti navzgor. Tako trol, ki uživa v nadlegovanju žensk, vsak drug teden lahko nadaljuje s tirado nove tarče, ki mu buri domišljijo – kljub temu, da je ženskam že grozil s smrtjo. Neki drugi trol joka, kako ga vsi blokirajo, saj se sam s svojo čredo prijateljčkov lahko znaša nad vedno manj ljudmi. Tretji trol je doktor (provokacij?)- kaj jaz vem, ne sledim vsem.

Med troli so tudi ženske, kot da bi bile izgovor za trditve, kako gre pri večini trolov za spolno usmerjene napade. Toda ovreči obtožbe mizoginije bi bilo nepravilno- kot njihovi najtesnejši tviter prijateljčki tudi one sovražijo druge ženske. Podlegle so patriarhalnem razmišljanju in, tako kot bele ženske, ki so volile Donalda Trumpa, raje branijo svoj privilegiran položaj, kot  da bi se poskušale postaviti v kožo »manj srečnih« ljudi. Klasične konservativke.

 Dejstvo ostaja, da je nadlegovanje najpogosteje uperjeno proti članom zgodovinsko ranljivejših družbenih skupin, katerih glasovi niso bili vedno privilegirani  – torej ženskam, LGBTI, tujcem….

Najpogostejši troli – povprečni beli moški, se počutijo, kot da so jim bili privilegiji odvzeti in se njihov položaj v svetu slabša. To občutje je okrepil Trumpov efekt, ki je »ubogim« belim moškim glasovom dal legitimnost, poprej potlačenim pod tiranijo demokracije in kulture politične korektnosti.

Negibnost državnih institucij in neodzivnost Twitterja, ki preizkušeno ne ukrepa proti trolom, sta obsojanja vredni. Toliko bolj pozdravljam iniciativo Domena Saviča, ki načrtuje delavnico o boju proti trolom na tehnični/psihološki/pravni in zasebni/poslovni ravni. Za razpravo v javni sferi o tem je prej prepozno kot prezgodaj. Toliko bolj pa je ključna zato, ker vzgajamo mlade v digitalnem okolju. Njihovo sprejemanje stanja, kot je, pomeni, da bo prihodnost bolj trolovska, kot bi si želeli.

 *****

Kako lahko ukrepate sami? Radodarno uporabljajte gumba “mute” in “block.” Ne pustite se zavesti obtoževanju, da si odvzemate izkušnjo nasprotnega mnenja – to je samo še en simptom levičarske neodločnosti, ki se ne zna spopasti z ekstemizmom. Tudi sama sem bila pod njenim vplivom nekaj časa.

Treba je prepoznati, da pristop toleriranja in poslušanja ne deluje. Troli nimajo nikakršne dodane vrednosti. Iz njihovih tvitov se ne boste nič novega naučili. Prepustite to strokovnjakom, ki to počnejo za plačilo. Vam osebno ni potrebno nositi bremena tujega sovraštva. In najučinkovitejše jih boste zatrli, če jih razorožite, saj jim s tem odvzamete vso moč. Postavite svoje blagostanje pred poslušanje tujih frustracij.

Za vprašanja, komentarje, zgodbe ali pogovor sem dosegljiva na Tviterju pod @mladafeministka, na spletno pošto na naslov mladafeministka@gmail.com in spodaj.

 

 

 

 

Advertisements

2 thoughts on “We need to talk about trolls

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

w

Connecting to %s